Ko rečemo etika, potem se praviloma ne zavedamo, da gre pri tem za običaje, navade… in torej za nekaj običajnega, navadnega… Za nič torej posebej konceptualnega in torej hudo pojmovnega, pač pa za nekaj povsem »banalnega«, vsakodnevnega, tako rekoč.
Toda, hkrati velja pri tem tudi to, da je NEKOČ bilo tako (zdi se nam, da smo to že zadosti poudarili, bomo pa še delali na tem, v primeru, da se izkaže potrebno in nas opozorite) in kmalu po Aristotelu/Aleksandru (torej tretje, drugo stoletje pred Kristom) ni več bilo tako »običajno in navadno«. Za Grke t.i. klasične (in seveda pred-klasične dobe), je to bilo torej nekaj običaj/nega in navadno/nega… Ne pa tudi pozneje, torej. Pozneje nastopi neka druga – neke druge dobe…, drugačnih, KONTRA »običajev in navad« -, o katerih bomo ob priliki posebej spregovorili, ko se lotimo zadev judaizma, krščanstva, Rima….
Kakor koli že, o kakšnih običajih in navadah govorimo v tisti dobi, ki so bistvene – oz. celo so – tisto, kar je zadeva etike v smislu, da ona ni nič posebnega, konkretnega in izven teh običajev in navad obstoječega…? Govorimo o tistih običajih in navadah, ki so jih - kot NAČIN ŽIVLJENJA – bili »RAZVILI« GRKI V TISTI DOBI (z izjemo Špartancev, ki so – poleg tega - trenirali še nekaj drugega, presežnega, izrazito VOJAŠKEGA kot svojo temeljno navado, običaj, ritual…, a o tem podrobneje kdaj drugič).
To, med drugim, pomeni tiste običaje in navade v smislu nekega življenja v manjših političnih – TOREJ NE-MILITARISTIČNIH, NE-MILITARIZIRANIH… - skupnostih, ki zelo slavijo (gr. doxein) in stavijo ter dajo na besedo in govorjenje (gr. logisthai) in BESEDNA SKUPNOVANJA (gr. boulein, boulesthai… - so skupnovanja v pomenu skupščin, preudarjanja…) in kjer se je bilo treba posebej organizirati v skladu z nečim takšnim kot je skupnostno odločanje…
Pozor: celo politično odločanje ŠTEVILNIH in torej – posledično – tisto, kjer je NUJNO (drugače pač politično ne gre) na delu bila tudi politična enakost… In tudi, dalje, kjer je bilo tisto etično ravno tako ob in poleg omenjenega tudi nekaj takega, kot je »arhaično« (staro), kar se je živelo v smislu nedotakljivega spoštovanja do staršev in še marsičesa podobno ne-posebnega in naravnost zanje povsem OBIČAJNEGA in SAMOUMEVNEGA.
Grki so bili (to je nujno posebej poudariti, ko skušamo tematizirati te njihove običajnosti in samoumevnosti…) izrazito »KONZERVATIVNI« – rečeno v »naših« današnjih kategorijah -, kar velja tudi za skorajda vse druge takratne načine življenja. Z neko pomembno izjemo: kristjani so – seveda najprej judovstvo, saj krščanstvo pride ven naravnost iz Judovstva, oni mož in Nazareta je namreč bil Jud, da bi ne pozabili - , denimo drugačni od »običajnih« Grkov, tudi Judov na teh točkah, ki se jih trenutno dotikamo.
Kristjani so bili (in ostajajo, saj je to njihova temeljna, konstitutivna poteza!) znani po tem, da so PRVI REVOLUCIONARJI – in to kaže jemati resno (več o tem bomo povedali v kakem naslednjem nadaljevanju) – in torej spreminjevalci celo nečesa takega, kot je prva religija, ali judaizem. Nenazadnje, poleg tega, da so Grki bili »konzervativni«, tudi nič liberalnega ni bilo moč najti na njih.
Ko posebej izpostavljamo to konzervativnost Grkov, potem to, med drugim, pomeni tudi »običajno« delitev del, opravil in obveznosti ter odgovornosti med moškimi (navzven) in ženskami navznoter nečesa takega, kar so oni poimenovali oikos. To je tisto, kar je nekako »območje družinskega« in »gospodinjskega«, a tudi gospodarskega in kar doseže – to razlikovanje je KLJUČNEGA POMENA ZA RAZUMEVANJE ETIKE – »razcep« na ravni, ki jo takrat imenujejo (tako jo tematizira Aristotel) oikos – polis.
Po bližnjici rečeno: oikos je tukaj tisto notranje gospodinjsko-življenje, polis pa ono javno…, ki se pogostokrat zaplete tudi v vojne, v govorjenje in odločanje o vojnah… in še marsičem ne preveč prijaznem in kar je – konsekventno - IZKLJUČNA predvsem OBVEZNOST (ne pa privilegij – kot se zdi današnjim čivkanjem) moških… (Pri Špartancih zna biti drugače in je to druga štorija drugačnega načina življenja, ki ne stavi na besedovanju – zanje je to »odvečno besedičenje« in »mlatenje prazne slame« - pač pa na OROŽNEM IN OROŽARSKEM, SILNE/NASILNEM UČINKOVANJU IN RED/UREDITVI)
Potem je, če smo že na ravni običajev in navad, tukaj vsaj še življenje – to sodi k onemu »konzervativizem« – v skladu z nečim takšnim, kot je VEROVANJE (vključno z mitologijo/ami – v pomenu pistis/pisteou),ki je še kako vezano na mesto in mestno skupnost… Seveda se vse to še nanaša na številne druge navade in običaje, ki pa jih ni moč niti našteti, kaj šele »tematizirati«… ob tej priložnosti.
Pozor, ne nanaša se pa to vse tudi na razvade, razen koliko se te vežejo na otroke, ki so jim razvade seveda tolerirane do neke mere (bistveno bolj zgodaj se je »odraščalo« kot danes), tudi do neke starosti in zgolj kot otrokom (ne pa tako kot danes, ko je infantilizacija SPLOŠNA, ko je - v dobi TEHNIKE, ki se je bomo posebej lotevali - postala to, kar je običaj, navada in prevladujoči način životarjenja »odraslih«)…
Potem so – tudi to sodi zraven - tukaj še vsaj različne oblike odločanja na ravni skupnosti, in sicer s strani enakih, kar pomeni kot nekakšnih »delegatov« posamičnih oikos – če poenostavimo –, in sicer v smislu javnega nastopanja, govorjenja, argumentiranja, predstavljanja, toženja…, javnega življenja in tudi – to nadvse - prevzemanja odgovornosti za izrečeno že na ravni besed. Pri Grkih ni ANONIMNEGA čivkanja, kot je to danes denimo na digitalnih medijih, pač pa je usoda (ugled, življenje celo…) posameznika zelo odvisno od sovpadanja njegovih besed z dejanji in torej tistega, KDO JE V JAVNOSTI in za druge, skupnost…
To pomeni da je hkrati na delu neka SKRAJNA (sila nevarna, zlahka maščevalna…) izpostavljenost javne besede in onega govorjenje ter torej POSAMEZNIKA (ženske so za to »prikrajšane«), ki je – ob petju in drugih (ne samo verskih prijemih in elementih življenja) – tisto, kar sestavlja način takratnega življenja v smislu elementov in opisnih sestavin onega »običaji« in »navade«…
Ti običaji in navade (tudi rituali, da jih ne pozabimo še kako sodijo zraven) so tukaj tisto, kar šteje in česar se smrtniki in smrtnice držijo kot svojih TEMELJNIH orientirjev (saj ni veliko drugih in drugačnih). To je večji del potem takem tisto, kar kaže razumeti kot »NEPISANI ZAKONI«, pri čemer je to – striktno sensu – vendarle NAPAČNO GOVORJENJE, ki prihaja iz nekega drugega in drugačnega načina življenja (denimo Rima), kjer je Zakon (lex) središče načina življenja.
Pri Grkih temu »zakoni« NITI SLUČAJNO ni tako! Prav v tem tudi JE POANTA, na katero skušamo – pa to ni lahko v naši dobi wsewedja – nakazati vsaj to, da se Grki držijo (tudi togo, nepopustljivo…, zato smo poudarili tisto »konzervativno«….) navad in običajev in ritualov. Mi bi verjetno – nekoliko bolj ustrezno, morebiti - danes temu lahko rekli tradicijo, v smislu tiste tradicija, ki sploh NI ZAPISANA. Še vsaj en odtenek je pomembno pri tem še zakoličiti, da bi bili bolj natančni: tudi NE potrebuje IN CELO NE SME biti zapisana ta tradicija.
Zakaj tako močno poudarjamo ta element? Zato, ker se nam zdi (bomo še razvijali, ko bomo nakazovali razliko med Etiko/Grčijo in Moral/Rim – če poenostavimo) preprosto zato ne, kar je TAKRAT TA TRADICIJIA živa in ker se je še zmeraj »vsi« držijo… In »obratno«, živa je točno po tem in tako, da se je smrtniki in smrtnice pridržujejo. Tam, kjer te tradicije ni ali pa se je »njeni« pripadniki ne držijo (več),je šele potrebna ZUNANJA SILA ZAKONA, ki jih – s pomočjo kazni – prisili, da se držijo tega in onega… IN KI – posledično - MORA BITI ZAPISANA.
Tukaj v »Grčiji«, ki jo skušamo topogledno opisati, te sile zakona NI. POSLEDIČNO, TUDI TEGA ZAPISA NE MORE BITI - JE POVSEM ODVEČEN - NA RAVNI ZAKONA! Mesto te sile in zakona ZASEDA DOBESEDNO NEKAJ TAKEGA KOT JE SKUPNOST, kar – ker gre za majhne skupnosti – hoče reči tudi nekakšna TRANSPARENTNOST, v kateri ni kar tako možno izstopati in uhajati v smislu posameznika in »svobode posameznika« (v tem smislu smo zgoraj že poudarili elementa odsotnosti tako liberalnosti kot revolucionarnosti).
Za nas to pomeni tole, kar si je potrebno zapomniti (se pa vrnemu temu): ETIKA JE »IMPLICITNA«! Je v onem »način življenja« in ni zapisana: tudi NE MORE BITI ZAPISANA, a o tem slednjem bomo več povedali v enem izmed nadaljevanj.