in preobračala. Ali naposled je utihnila, le v spanju je še malo
ječala. Tedaj se je deček prikradel izpod postelje, se po malem
vzdigni ob njej, zasenčil z roko plamen sveče in stal ter gledal
teto. Močno se mu je smilila. Vzel je iz žepa svojo zvito plata
novo skorjo in jo položil zraven sveče. Ali tedaj se je nečesa
domislil, stal je in premišljal. Obraz se mu je razvedril, ko ga je
misel pripeljala k şrečnemu sklepu; hlastno si je del skorjo
nazaj v žep. Potem se je sklonil in poljubil zbledele ustnice, brž
nato pa se je odkradel iz sobe in zaprl vrata za seboj
Priplazil se je nazaj k pristajališču broda, ne da bi tam
na koga naletel, in drzno šel na ladjo, ker je vedel, da ni nikogar
na njej razen paznika, ta pa se je zmerom kam zalezel in spal
kakor polh. Odvezal je čolnič na krmi, smuknil vanj in kmalu
previdno veslal po reki navzgor. Ko je priveslal poldrugi kilo-
meter nad mesto, je začel pluti poševno čez reko in se poštend
upiral v vesla. Na drugi strani je priplul natanko k pristajališču
parnika, zakaj takih voženj je bil vajen. Mikalo ga je, da bi
čoln zaplenil, govoreč si, da bi lahko veljal za ladjo in bil zato
po vseh postavah plen morskemu roparju, vendar je vedel,
da bi ga skrbno iskali, in ob tem bi utegnili kaj razkriti. Zato
je zlezel na suho in šel v gozd
Usedel se je in dolgo počival, vendar si je moral zelo
prizadevati, da je ostal buden; potem se je previdno odpravil
na zadnji del poti. Noč se je bila že močno nagnila k jutru.
s prodom na zgornjem koncu otoka,
je bil že velik dan. Spet je počival, dokler se ni sonce bolj vzdig
nilo, da je s svojim bleskom poziatilo veliko reko, potem se je
zagnal v vodo. Malo pozneje je ves moker postal pred taboriščem
in slišal, kako je rekei Joe
»Ne, Tom je mož beseda, Huck, vrnil se bo. Ne bo ubežal.
Saj ve, da bi bila to sramota za morskega roparja, in Tom je
preponosen, da bi počenjal take reči. Neke namene ima pač
rad bi vedel. kakšne.«
»Vsekakor so te reči najine, ali ne?«
Malo manjka, čisto pa še niso, Huck. Napisano je, da so
najine, če se ne vrne do zajtrka.«
»Pa se je vrnilk je vzkliknil Tom in s pravim čulom za
dramatičnost mogočno stopil v taborišče
Brž so si privoščili slasten zajtrk s slanino in z ribami
in medtem ko so se zalagali, je Tom pripovedoval (in olepševal)
svoje prigode. Ko. je povedal do konca, so bil naši junaki
polni hvale in ničemurnosti. Potem se je Tom umakni! v senčnat
kot in spal do opoldne, druga dva roparja pa sta se odpravila
ribarit in raziskovat
PRVO KAJENJE-IZGUBIL SEM NOZu
Po kosilu se je vsa druščina odpravila iskat želvja jajca
na peščino. Hodili so po pesku in zabadali palice vanj, in kadar
so začutili, da je spodaj mehko, so se spustili na kolena in kopali
z rokami. Katerikrat so iz ene same luknje dobili petdeset ali
šestdeset jajc. Bila so bela in popolnoma okrogla, le za spoznanje
manjša od laškega oreha. Ta vcčer so se roparji imenitneo gos
s cvrtjem in v petek zjutraj spet
Po zajtrku so šli skakat in se podit na prod, drug za drugim
so tekali naokoli in odmetavali pri tem obleko, dokler niso bili
nagi, in potem so noreli naprej po plitvi vodi daleč v reko, proti
močnemu toku, ki jih je katerikrat kar spodnesel, tako da je bilo
kratkočasje še veliko večje. In večkrat so si stopili nasproti in
pljuskali z rokami vodo drug drugemu v obraz, zbliževali so
se vse bolj, odvračajoč obraz, da jih ni zalil pršeč, in naposled
so se zgrabili in se dajali, dokler ni močnejši potopil svojega
soseda, in potem so se vsi skupaj potopili kot klobčič belih
nog in rok, da so prišli ven in puhali, pljuvali, se smejali in
lovili sapo, vse hkrati
Kadar so se dodobra utrudili so stekli in se iztegnili na
suhi, vroči pesek; ležali so in se pokrivali z njim, čez nekaj časa
pa so se spet odpravili v vodo in noreli enako kakor spočetka