Zakaj v Sloveniji nihče ne prevzame odgovornosti?

Ali prevzemanje odgovornosti v Sloveniji obstaja? Saj veste, tisti občutek, ko “zajebeš”, dvigneš roko in rečeš – moja napaka in jo poskušaš tudi popraviti?! TEŠ6, DUTB, avtoceste, Patria, SCT ... Lahko bi našteval osebe, pa so verjetno vsem dobro poznane, saj so še vedno aktivne tudi v politiki. Ampak ne, nihče ne bo prevzel odgovornosti in odgovarjal zanjo.

• Živali niso prava izbira za novoletno / božično darilo
• Dost mam / verzija 2018
• Teflonski politiki: Borut, Matej in Franc / politični krivci za TEŠ6
• Zakaj politiki niso odgovorni za nič / primer Borut Pahor in TEŠ6

V Sloveniji se sicer išče krivca. Sploh pri projektih, kjer so bile zadaj milijonske vsote. Vendar se ga ne najde. Pri nas ni nihče nič kriv. Kriv je sistem, krivda je v nadrejenih, v premalo informacijah, ki jih je nekdo imel, da bi vedel, kaj se lahko zgodi, predvsem pa pri nas prisotna kolektivna odgovornosta. Vsi smo krivi in nihče ni kriv.

Že samo pogled na politike, ki se jim je dokazalo že marsikaj, tudi na sodišču, pa še nikogar od njih nisem slišal, da bi stopil pred novinarje in izjavil – ja, moja napaka, “zajebal” sem in se zavedam tega. Pri nas potekajo te stvari popolnoma drugače – od Poncija do Pilata na sodiščih (malce čudno se tole sliši) in se iščejo “proceduralne” napake, ki so se zgodile v tem procesu, samo da se opere krivde, kljub temu, da je bil “ulovljen” z roko v marmeladi. Takšnih primerov je veliko na levici in desnici. In dajejo vzgled državljanom, ki potem skočijo v zrak, ko se njim "dogaja krivica".

Tudi v gospodarstvu je podobna situacija. Koliko podjetij je šlo “na kant”, ker so jih vodili “super duper” sposobni managerji, ki so “zajebali” vse, ker so bila njihova pričakovanja drugačna, kot pa je bila dejavnost podjetna?

Koliko teh managerjev zaradi napak, ki so jih storili in so jim bile dokazane dejansko sedi v zaporih in se kesajo za svoje grehe? Zelo malo! Ampak to je pač del naše folklore, da so določeni ljudje privilegirani, drugi pa smo pač zgolj kolateralna škoda, ki se zgodi.

Tudi v privatnem življenju vedno najdemo izgovore, da preložimo odgovornost na nekoga drugega. Če zamujamo, potem je krivda na cesti in ne to, da smo šli od doma 10 minut prepozno. Če nas ustavijo policisti, potem imamo v rokavu n-razlogov, da nismo nič storili narobe. Če "naš" otrok ni izbran za razrednega predsednika, pridemo v šolo z odvetnikom, ki bo uredil to situacijo.

Takšnih situacij je vsak dan neskončno – ko se enkrat začneš zavedati tega vzorca, ki se vsakomur od nas dogaja in ko si rečeš – če sem “zajebal” bom tudi prevzel odgovornost, predvsem pa se bom soočil z njo, potem je to že velik korak naprej, saj s tem končno presekamo gordijski vozel in začnemo spreminjati stvari.

Aja, zakaj bi kdo prevzel odgovornost v Sloveniji? Vprašanje za milijon dolarjev, kajne?

Odgovor je seveda odvisen od vsakega posameznika. Zakaj sam prevzamem odgovornost tudi za tiste stvari, na katere nisem imel imel vpliva? Ker se v končni fazi za določene stvari porabi veliko preveč energije in časa, da se “jim pride do dna” in da se najde krivca. In v tem času se dogaja škoda, zato je lažje končati agonijo in iskati rešitev. In v tem je celotna poatna – v iskanju rešitev! Ampak do tja imamo še dolgo pot! Mi nismo odkrili niti še svoje odgovornosti, kako bi potem rešitve.