Se vračamo h Grkom in Etiki…, skorajda smo se bili izgubili v sedanjosti in konfliktih, ki se pripravljajo… Brez uvoda bomo vskočili v nadaljevanje zadnjega našega teksta, ki je imel isti naslov kot je tale, le da je tam pisalo »Prvi del«.
V takratnih pogojih Grškega načina življenja, posameznik »še ni iznajden« (in tudi ni obstajal!) v smislu kot je to tisti, ki nastopi s krščanstvom, predvsem v smislu Iznajdbe Jezusa Kristusa, na to pa vseh tistih drugih in NE-DRUGAČNIH (to pride na koncu te štorije v sesedanju), ki so klonirani natančno po njegovi podobi, a o tem bomo obširneje spregovorili v poznejših prispevkih in torej takrat, ko pridemo do judovstva in krščanstva, ki imata opraviti s tem. Grki so – to smo velikokrat izpostavili – drugačni oz. so (tako Galimberti , ki ga je vredno brati in poslušati celo takrat, ko je slabe volje in se mu ne ljubi) »la gente seria«.
V tem smislu je osrednjega pomena torej skupnost (gr. koinonia), ki pa - to je odločilno - NI RAZUMELJENA KO ETHOS SKUPNOST SORODSTVENO POVEZANEGA PREBIVALSTVA (gr. leos, laos), pač pa je – tu je nosilni primer Aten in številnih t.i. reform, skozi katere so Atenci šli v šestem, petem, manj četrtem stoletju pr.n.e. – in ki so dosegli LEVITEV ONEGA ETHOS V SMERI POLIS (Špartanci tega NIKOLI NISO ZMOGLI). Poenostavljeno: na tej historični točki pride historično do zmožnosti razlikovanja med onim prebivalstvo (omenjeni gr. leos, laos) in pa onim demos v pomenu POLITIČNE SKUPNOSTI (gr. koinonia politike)…
Ono ethos in torej običaji in navade – o čemer smo govorili v prejšnjem prispevku - se več NE veže kar tako sedaj na ono Etnos (v tem je štos tudi razumevanja današnjega hiper-družbenege, post-modernega »padca« v Etnikalije, tudi v »Modrijane« ipd…, denimo, tukaj), pač pa sedaj na v/ono Polis… V tem smislu imamo EPOHALNI »DOGODEK« (ki je bil vse prej kot hipna reč), ki odločilno zaznamuje Grke in pozneje lahko postane nekaj takega, kot je tudi »primer za druge«.
To je tisto, kar se zgodi v »klasični dobi« in o čemer Aristotel poroča ZA NAZAJ. V njegovi dobi imamo opravka s hiranjem in koncem polis-skupnosti, saj jih je Aleksander - s svojimi imperializmi - povozil v smislu, da je najprej povozil grške polis in da se je šele nato napotil po Aziji, Afriki…, kjer je zelo uspešno – špartansko!!! - inštaliral ustrezne infrastrukture za poznejšo rast družbljenja (a to je tudi neka druga štorija, ki se tiče nečesa takega, kot je zgodovina družbenega in ki ŠE NI NAPISANA, kaj šele, da bi bila ustrezno premišljena).
Bistveno pri onem omenjenem ar(k)hein – ter v povezavi z etika (in politika) – je to, da so same takratne mestne, politične skupnosti Grkov, funkcionirale kot »njihovi ZAKONI«. S tem načinom govorjenja bi radi izpostavili vsaj to, da so te politične skupnosti bile tisto, kar je KOT ZAKON NADREJENO POSAMEZNIKU in je hkrati tudi tisto, kar jim je »dajalo« svobodo, enakost…, tudi identiteto…., Vse to seveda vključno z govorjenjem umetnostjo, z rituali na ravni mesta…, saj »Atiška identiteta« (mestna, torej, TOPIČNA…), denimo - ali kaka druga »širša identiteta«… - nikoli ni bistveno presegla denimo one identitete, ki je nastajala na ravni »Olimpijskih iger«.
Za te slednje pa kaže izpostaviti vsaj to, da so večji del bile ne samo verskega/mitološkega značaja (tudi to, seveda, a vendarle v manjši meri), pač pa NADVSE - IN ŠE KAKO! - POLITIČNEGA V SMISLU POSREDOVANJA, MIROVNIŠKIH POSREDOVANJ MED RAZLIČNIM POLISI TAKO RADI ZAKOPANIMI V MEDSEBOJNIH KONFLIKTIH IN TUDI VOJNAH.
Brez razumevanja te POLITIČNE PLATI Olimpijskih iger, jih seveda sploh ne moremo ustrezno zajeti v mislih, saj Grki NE poznajo ničesar takega, kot je šport in kot so ideologije dys-portare v smislu IZMESTITEV (gr. a-topike, a-topoi) in na katere se vežejo vsi ideologemi današnjega športanja (več o tem smo pisali kakšne dve leti nazaj – lahko tudi, da tri…, kdo bi že vedel -, lahko poiščete, če se vam ljubi).
Namesto »POSAMIČNOSTI POAMEZNIKA« (točno ta »nemožnina« JE ono »družbeno bitje« tudi v dobi vidne atomarnosti in oprijemljivega SAMOJEBA!) –, ki je tako značilna za nas in naše razumevanje »svobode«, kar pomeni DRUŽBENE SVOBODE DRUŽBENEGA BITJA – je tisto, kar je »eleutheria« in torej »svoboda« za Grke narejeno iz dveh večjih kosov (sestavin), o katerih se nam praviloma sploh ne sanja oz. nam niti slučajno ne more »pasti« v/na pamet.
Prvi je tisti, ki ga danes lažje razumemo in se nanaša na ono negativno v smislu »ne-biti-suženj«. Svoboden je torej tisti, ki ni suženj. A to je otroška, prva plast za vrtce družboljubnega, antipolitičnega nemišljenja.
Je pa še (vsaj) en element svobode pri tem v igri, ki je nam danes povsem zakrit in za nas tako rekoč sploh ne obstaja več. To je nekaj svinjsko subverzivnega in striktno zamolčevanega v dobi post-totalitarnosti odprto-družbenega in neizmernosti družbljenja: to je SVOBODA/AUTARKHEIN MOJEGA MESTA, MOJE SKUPNOSTI, IN SICER KOT NEČESA TAKEGA, KAR JE GARANT MENE IN MOJE SVOBODE… (torej gr. hypokeimenon zadeve, kot je o tem znal spregovoriti Veliki Aristotel).
Tej svobodi – pozor - niso Grki rekli več, da je »eleutheria«, pač pa – sedaj nastopi ena najbolj značilnih grških besed sploh (v smislu, da najbolj vsebuje samega duha-»kvintesence« onega »Grštvo«, in sicer na ravni politike in etike) – autos-ar(k)hein!