Katalonija v prihajanju – kva zdaj?

Lep del Kataloncev in nekataloncev v Kataloniji gre jutri na referendum. Madrid blokira – koliko pač zmore: tudi s policijo in vojsko. Ne preveč tehtno, torej, še manj taktično. Nasprotno, še dodatno podžiga: veliko števili indiferentnih je spremenilo mnenje in – tokrat tudi iz inata – bo šlo jutri na referendum.

»Zadeva Katalonija« premore nešteto plasti, ki bi jih kazalo premisliti, a kaj ko prav zavoljo teh »neštetih plasti« tega in nuce sploh ni mogoče postoriti. Lahko pa poskusimo nekatere izmed nakazati, saj bo že jutri – v to več ni moč podvomiti – potrebno nekaj več in bolj poglobljenega povedati. Ali drugače: bo treba začenjati načrtno raziskovati in premišljevati in concreto.

Razdelimo zadevo shematsko na štiri dele: notranje Katalonski, Španski ter Mednarodni, tega zadnjega pa še na dva dela: evropski in svetovni. Skušajmo slediti samo izstopajočim SKUPKOM (grozdom) problematik in ne posamičnostim…, pri čemer jemljemo kot izhodišče »pravico« v smislu političnega izražanja volje in odločanja… Ali je legitimno in legalno iti/imeti referendum torej tukaj odmišljamo v smislu, da to za nas ni problem (čeravno je prav v tem problem, a o tem bomo preudarjali v naslednjih dneh – upajmo, da tudi ne pod pezo žrtev).

A. Katalonski aspekt

1. Kaže, da Katalonija premore RAZLOGE za referendum. Če bi temu ne bilo tako, bi bilo težko pregnati množice v demonstracije, jutri pa na referendum.
2. Če temu je tako, potem je to njihovo POLITIČNO delovanje vsaj razumljivo, če že ne upravičljivo. Čeravno na Jadru ne vidimo potrebe po upravičevanju političnega delovanja, pa smo tudi to pripravljeni debatirati (z vami, seve);
3. Pri zadevi-Katalonija kaže, da gre za samostojnost v smislu državnosti, ki jo politično delujoči nameravajo doseči po mirni poti (zato referendum) in tudi postopno v smislu pravnega in siceršnjega »razdruževanja« (čeravno v pogojih vprašljive/blokirane pravne poti iz smeri metropole);
4. Med poglavitne argumente »za« štejejo politične (samostojna država – gre za suverenost/vrhovnost o odločanju o svojih domačih in mednarodnih stvareh), ekonomske (na razponu od industrije do turizma) vse tja do kulture (vprašanje jezika);
5. Ni videti na prvi pogled, da bi zadeva bila postavljena na narodnjaških/etničnih osnovah, pač pa prej na pravnih, in sicer v pomenu pravne enakosti vseh prebivalcev Katalonije (državljanski koncept);
6. Kaže, dalje, da so med najbolj dovzetnimi za neodvisnost Katalonije seveda narodnjaško usmerjeni, tudi tisti, ki etnično argumentirajo: v tem smislu lahko ugotovimo razcep znotraj »volilnega telesa«, in sicer na one, ki so pro-državljansko in one, ki so pro-etnično orientirani. Za tovrstne delitve kaže, da so »normalne« (Gauss) porazdelitve (bo pa bolj jasno že jutri po referendumskih izidih);
7. Pozor: vse do tukaj zapisano velja zgolj – ZAENKRAT IN POGOJNO/HIPOTETIČNO! Kajti imamo opraviti s »politično situacijo«, v kateri se vse skupaj zlahka spremeni, in sicer v nekaj minutah. V primeru, da bi prišlo do streljanja, mrtvih…, bi se vse omenjeno zlahka spremenilo, in sicer v dokaj predvidljivih smereh, a tudi v takšnih, ki jih niti v sanjah ni moč predvideti.

B) Španski aspekt

1. Španija je monarhija (in ne republika) za katero velja – na ravni PRja a tudi med ljudmi –, da je monarhija odigrala »pozitivno vlogo« pri prehodu iz Fašizma v tisto, kar – po nemarnem – in vztrajno imenujejo »demokracija«;
2. Od leta 1936/9 do leta 1975 – torej cca 40 let je v Španiji na oblasti bila fašistična diktatura generala Franca ter temu primerna »kultura« in vzorci ter načini »totalnega življenja«: znotraj tega pa je razmerje metropole (Madrid) do Katalonije bilo (in ostaja) izrazito maščevalno oz. je točno to moč razumeti kot eden izmed pomembnejših razlogov za referendum;
3. Nikoli boleča nasprotja med Madridom in Barcelono (še kako v povezavah z »državljansko vojno«) niso bila zaceljena: kvečjemu potlačena;
4. Španija je visoko centralizirana monarhija, ki premore dvoje: decentralizacjio v smislu post-moderne poslovnosti, a hkrati birokratsko/monarhično pred-moderno centralizacijo in izstopajočo vlogo metropole (v smislu birokratske sile, ki drži vse pod seboj: zelo pomembna vloga vojske in policije - torej tudi tajnih služb - a tudi cerkve);
5. Barcelona v pogojih Španije igra vlogo alternativne, kontra-metropole in/ali primera/SIMBOLA »separatističnih tendenc«, ki bi se – v primeru uspešnega referenduma – zagotovo odprle med številnimi drugimi nacionalnimi, regionalnimi, administrativnimi, kulturnimi… »pod-enotami« znotraj Španije (teh je zelo veliko, med njimi pa izstopajo – vis-a-vis tradicije – Baski);
6. Na preizkušnji je torej v zvezi s tem referendumom centralizirana država monarhičnega tipa, ki ni več kos de-centralizacijskim tendencam post-modernih načinov proizvajanja in življenja: če k temu prištejemo vsaj še vlogo monarhičnosti katoliške cerkve v Španiji, je jasno, da je v primeru Katalonije – ne glede na »širšo« katoliškost Katalonije – na preizkušnji še kako tudi katoliška cerkev (to pa je takoj nekaj, kar vleče v igro zunanje elemente (Vatikan…), ki jih spodaj ne bomo več omenjali);
7. Če je – poleg Italije in Irske ter Poljske, Hrvaške… – kje tradicija fundamentalnega katolicizma še zmeraj in posebej živa v Evropi, potem to velja posebej za Španijo;
8. Zelo veliko je topogledno v igri z zadevo-Katalonija;

C) Evropski aspekt

1. V primeru, da se v Španiji »zgodi Katalonija«, potem je moč pričakovati številne, »speče« in torej »druge Katalonije«, in sicer po številnih evropskih državah: od Britanije prek Francije do Nemčije in Italije, če naj zgolj omenimo tiste največje, ki pa so vse prej kot edine;
2. S tem se sama veljavna evropska ureditev zlahka vsaj zamaje ter znajde v neznosnem kriznem-položaju, saj nastopi potreba po pravnem redefiniciji temeljnih kategorij evropskega združevanja: to pa je kategorija države, oz. »članice« znotraj tega, kar imenujejo tudi »družina narodov« (opozorili: nenatančna poimenovanja kažejo na NERAZČIŠČENE TEMELJNE KATEGORIJE, KI SE ZLAHKA VNAMEJO, V PRIMERU, DA SE PRIPETI ZADEVA-KATALONIJA);
3. Evropa je v občutljivem trenutku – nadvse finančno, a tudi geo-strateško, ter geo-politično… - in je zelo verjetno, da še tega dodatnega in torej »notranjega udara«, ki bi se pripetil v Španiji, ne bi najboljše prenesla oz. bi se utegnilo pripetiti, da bi to zelo težko prenesla brez večjih težav in resnejših potresov;
4. V tem smislu kaže pričakovati »konzervativno vlogo« EU (na vsej črti) ter poskus »zadušitve« - pa naj bo ta zadušitev še tako »demokratična« - Katalonskega referenduma…;
5. Točno to slednje pa je prav tisto, kar utegne podžgati nove in dodatne referendume, nadvse pa podporo Kataloncem pri njihovem na videz benignem referendumu, ki se kaže kot »odločilna PRVA-lego kocka« celokupne Evrope (pa naj se je še tako do včeraj zdelo, da je to pravzaprav povsem marginalni problem, nekakšen »mačji kašelj« za takšnega mastodonta kot je Evropa);
6. Mastodont Evropa se izkaže kot vnetljiv in ogrožen, in sicer prav v smislu »Katalonskega goriva« osamosvajanja;
7. Normalno, Evropa je nastajala po logiki ZDRUŽEVANJA, tukaj pa imamo na delu notranje raz-druževanje, ki se več ne giblje po logiki KVANTITATIVNEGA PRIŠTEVANJA, PAČ PA KVALITATIVNEGA SPREMINJANJA (radikalizacija na točki državnosti in demokracije HKRATI, ki PA jo Evropa – povsem po nemarnem in skrajno NEODGOVORNO! – jemlje kot nekaj samoumevnega in bojda celo zagotovljenega (sic!));

D) Svetovni aspekt

1. Ker je – kot nakazano – »zadeva Katalonije« nekaj zelo eksplozivnega tako v času (»neroden trenutek« - kateri pa ni neroden za nekaj takega kot so vsebinske politične/državne/demokratične spremembe?! - kot v prostoru, je moč reči, da se s Katalonijo zlahka »destabilizira« celokupna Evropa;
2. Drug način razumevanja tega »destabilizacija« je ta, da rečemo, da - gledano s stališča svetovnih dogodkov - gre po potenci za resne probleme »varnosti« Evrope, ki je itak v velikih skrbeh prav za svojo varnost, in sicer najmanj v luči štirih kompleksnejših in medsebojno (najmanj) povezanih problematik: dogodkov na BV, Rusije, NATO, a tudi – in še kako – ZDA;
3. Evropa že dlje časa ima resne probleme z lastnim redefiniranjem (posledično tudi z varnostjo), in sicer najmanj v smislu Evra, a tudi vloge NATO: še posebej v povezavah s tektonskimi premiki v ZDA in nastopom Trumpove administracije;
4. Konflikti – mestoma vidni – med nekaterimi evropskimi državami (Nemčija, tudi) z ZDA so postali resni (tudi v povezavah z BV, Ukrajino in številnimi drugimi »dogodki«, denimo S. Koreja…);
5. »Nepredvidljivost« (vsaj – pa naj je to označevanje še tako neprecizno) ZDA pod Trumpom, gre tako daleč, da ni jasno, ali se bodo ZDA šle vojne (po potenci celo nuklearne) s S. Korejom, a tudi to ne, ali bo Trump sploh obstal v sedlu na Capitol Hillu;
6. NATO se – posledično, zavoljo nepredvidljivosti ZDA – nahaja v zelo nezavidljivem položaju, saj zelo veliko število prav evropskih držav niti redno ne plačuje tistega, za kar so zmenjeni (2%): zadnji očitki ZDA (Trump, Tillerson… o tem jasno pričajo) evropskih državam v tem smislu so zgovorni (konflikt ZDA in Nemčije na tej točki je ostal potlačen in je vršiček neke globlje ledene gore);
7. Nenazadnje, tukaj je vsaj še (če torej odmislimo kritična dogajanja na BV in v Ukrajini, kar bi kazalo posebej obravnavati, a tukaj ni prostora) problematika Rusije, ki – kot se nam na Jadru zdi – v veliki meri nastopa še kot tradicionalno hladno-vojni bav-bav v smislu, da Rusija večji del nastopa kot »dežurni krivec« za karkoli od zgoraj omenjenega (vključno s tem, da Rusija zadnje ure nastopa čedalje bolj kot odgovorna za referendum v Kataloniji…);
8. V tem kontekstu so zgovorne obojestranske (NATO in Rusija + Belorusija) vaje, ki opozarjajo na potencialne konflikte, ki se lahko vnamejo v vsakem trenutku, in sicer tudi brez de-stabilizacije, ki utegne privekati v primeru Katalonskega referenduma oz. morebitnih »negativnih« dogodkov v zvezi s tem.

Naj ta »zgolj-seznam«, inventura zadošča za morebitne razširitve in poglobitve, ki nas – pa naj tako ali drugače obrnemo – čakajo v naslednjih dneh.

Ne obremenjujte se ob sobotah in nedeljah, še preveč bremen vas čaka od ponedeljka. Dalje. Če niste opazili, je zunaj sončno.