Velikokrat smo – čeravno zmeraj bolj v fus notah - opozarjali na Italijo, in sicer na način, da smo jasno izpostavljali, da JE NEKAJ POSEBNEGA (la democrazia bloccata). Italija je bila – in ostaja!!! - EDEN NAJVEČJIH PACIENTOV ZDA, ki je utrpela enormne politične (tudi ekonomske…) škode v smislu, da se po "osvoboditvi" (invazija na Sicilijo…, Eisenhower…) zadeva gospostva preseli DOBESEDNO V MAFIJSKE ROKE (seveda v kombinaciji s CIA, domačo policijo e cosi via).
Sodelovanje tajnih služb ZDA (takrat OSS) s sicilijansko mafijo, je bilo eksplicitno, direktno…, točno na tem je bila tudi zgrajena VSA povojna BLOKIRANA DEMOKRACIJA. To pomeni tista ureditev – TIP ANTIPOLITIČNEGA GOSPOSTVA PRESEŽNEGA DRUŽBLJENJA -, kjer je lahko vsakdo zmagal na volitvah, le komunisti (najmočnejši na zahodu) ne. Praviloma so, torej, zmagovali krščanski demokrati, kar pomeni tisti, ki sta jim brata Dulles dostavljala ustrezne količini desetih in stotin milijonov lir…
In vsaj še nekaj je v igri, ko gre za Italijo: središče je bila (danes je to bolj severno in gre proti Norveški - ni Stoltenberg kar tako "šef" NATO, prej Rasmusen...) false-flag operacij, ki so bile znane tudi po rimskem vzdevku »Gladio«. Od tukaj prihajajo dobesedno strašanske »nestabilnosti«, »pogoste zamenjave vlad«…, ki NISO NIČ TAKEGA, KAR BI LAHKO BILO NACIONALNI KARAKTER »ZMEŠANIH ITALIJANOV« (tako se to trži tud ina Akademiji).
Nasprotno – tako kot Berlusconi et co. – gre za rezultate omenjene ANTI-DEMOKRACIJE PRESEŽNEGA ANTIPOLITIČNEGA DRUŽBLJENJA in inštalacije mafijašenja v ospredju sistematike, ki so jo vzpostavili ZDAjevci (tudi zavoljo pred-hodnih mafijskih povezav v ZDA, a to je druga in zahtevnejša štorija, ki pelje celo tja do JFK-ja in še koga).
Danes vse to – torej POVOJNO REFAŠIZIRANA, POST-FAŠISTIČNA ZGODLJA - prihaja v poplačilo. Preprosto: ZDAjevci gredo dol, "dol jim jemlje", kar pomeni, da je eden bistvenih elementov V ITALIJI prenehal učinkovati kot nekoč. Zelo direktno rečeno: zmanjkalo mu je black-fondov za podkupovanje in korupcijo…, uradna malha je izpumpana..., rezultati utegnejo biti tudi rahlo. Katastrofalni.
Sklep, ki meri na nas: ne bi bilo preveč butasto, da bi se zlovenska domačija – tudi ona tuđmanijska – malo bolj zbrihtala ter začela misliti z glavo in ne ravno z. Mednožji.
V bližini je cca 60 000 000 na kant spravljenih Italijanov/Italijank, sanje o Ojropi ano Svobodni Demokraciji pa so kvečjemu MOKRE. SANJE. Zaenkrat smo sicer v pleničkah, a tudi teh utegne kmalu. Umanjkati. Kaj še ne štekate, da so. Predrage?
»To mi delaj, miška mala…«
The grave state of affairs in Italy ahead of the elections is yet another sign that European democracy is in crisis.
"Perhaps only a war can wake our country from slumber and give direction to our politics." Most people would be surprised to hear a young progressive utter these words in a cafe in Rome. But I have heard them more than once. And only a few weeks before the national elections on March 4, the question haunting Italy is familiar to many across the world: can democracy still bring about real change?
....
Vir: Al Jazeera, Lorenzo Marsili is a writer, politic activist, and the founder of international NGO European Alternatives.