dva mislila o vrnitvi v omikano življenje ne ravno zdaj
ampak
Tom ga je zasul s posmehom. Huck se doslej ni bil izrazil,
zdaj pa se je pridružil Tomu, in omahljivec se je brž opravičil in
bil vesel, da se je izmotal iz škripca kar se da malo omadeževan z
»zajčjim« domotožjem. Upor je bil za ta čas uspešno zadušen
Ko se je tema zgostila, je Huck začel kimati, in kmalu je
zasmrčal. Za njim je storil tako še Joc. Tom se je nekaj časa
nepremično opiral na komolec in napeto opazoval tovariša
Naposled se je previdno vzdignil na kolena in začel ob utripa
jočih odsevih tabornega ognja iskati med travo. Pobral je
nekaj velikih polkrožnih kosov tenke bele platanove skorje,
jih pregledal in naposled izbral dva, ki sta mu bila menda
pogodu. Potem je pokleknil k ognju in s svojo rdečo kredo s
težavo nekaj napisal na vsak kos; enega je zvil in si ga vtaknil
v žep pri suknjiču, drugega je položil Joeju v klobuk in le-tega
malo odmaknil od lastnika. V klobuk je položil tudi nckaj
šolarskih zakladov skoraj neprecenljive vrednostimed njimi
kos krede, gumijasto žogo, tri trnke in niko tiste vrste, ki je
»čisto gotovo kristalna. Potem se je po prstih previdno pretikal
med drevjem, dokler ni mislil, da ga ne moreta več slišati,
in tedaj se je brž v naglem teku zapodil proti peščenemu brogu
XV, TOMOV SKRIVNI OBISK DOMA
Nekaj minut pozneje je bil Tom že v plitvi vodi na produ
in je bredel proti ilinoiškemu bregu. Preden mu je voda segla
do pasu, je bil že napol čez; potem zavoljo toka ni mogel več
bresti, zato se je pogumno pognal, da zadnjih sto metrov pre-
plava. Plaval je poševno proti toku, vendar ga je odnašalo
navzdol precej hitreje, kot je bil pričakoval. Naposled je le
dosegel breg in se dal nositi ob njem, dokler ni našel nizkega
kraja, kjer se je lahko potegnil iz vode. Položil si je roko na
žep pri suknjiču, začutil, da je kos skorje še tam, in jo potem