mlajši brat (ali bolje, polbrat) Sid je bil že opravil svoj delež
dela, pobiranje ostružkov, zakaj bil je miren fant, ni se zapletal
v prigode in v zadrege.
Medtem ko je Tom večerjal in izmikal sladkor, kadar je
imel priložnost, mu je teta Polly zastavljala vprašanja, hudo
zvijačna in hudo globokoumna zakaj hotela ga je ujeti, da
bi razkril kaj v svojo škodo. Kot mnoge druge preproste dušicc
si je tudi ona posebno rada domišljala, da je nadarjena za
temno in skrivnostno diplomatičnost, in svoje najbolj prozorne
zvijače je rada štela za pravo čudo mračne premetenosti. In
tako je dejala
»Tom, v šoli je bilo kar toplo, ali ne <
Bilo, da.«
»Zelo toplo, ali ne?«
Zelo.
»Ali te ni nič zamikalo, da bi šei plavat, Tom?«
Toma je spreletela rahla bojazen kanček neprijetnega
suma. Iskal je po obrazu tete Polly, pa ni mogcl ničesar razbrati.
Zato je rekel:
»M-ne- to se pravi, ne prav dosti
Stara gospa je iztegnila roko, potipala Tomovo srajco
in rekla:
»Pa vendar ti zdaj ni posebno vroče. In dobro ji je dela
misel, kako je odkrila, da je srajca suha, ne da bi kdo drug
vedel, da je bil to njen namen. Tom pa je vendarle začutil, od
kod piha veter. Zato je prehitel njeno prihodnjo potezo:
»Nekateri smo si polivali glavemoja je še zdaj vlažna
Vidiš?
Teto Polly je ujezilo, ko je pomislila, da je prezrla to
obremenilno okoliščino in ji je zvijača spodletela. Potem jo je
navdihnila nova misel
»Tom, ko si si močil glavo, saj ti ni bilo treba odparati
ovratnika, ki sem ti ga prišila na srajco, kaj? Odpni suknjič<
Zaskrbljenost je izginila s Tomovega obraza. Odpel je
suknjič. Ovratnik je bil trdno prišit na srajco