Poletni večeri so bili dolgi. Ni bilo še tema. Na lepem je
Tomovo žvižganje utihnilo. Pred njim je stal tujec _ deček,
za spoznanje večji od njega. V revnem, ubornem mestecu
St. Petersburg je zbujal vsak prišlec veliko zanimanje, naj je
bil tega ali onega spola in kakršne si bodi starosti. Ta deček
pa je bil tudi lepo oblečen -lepo oblečen v delavnik. To je bilo
kratko malo osupljivo. Imel je lično čepico, tesno zapeti suknjič
iz modrega blaga mu je bil nov in čeden in hlače prav tako.
Na nogah je imel čevlje -pa je bil samo petek. Celó ovratnico
je nosil, živobarven trak. Imel je nekaj tako mestnega, da je
Toma brž začelo gristi. Kolikor dalj je Tom strmel v to sijajno
čudo, toliko bolj je vihal nos nad to imenitnostjo in toliko
bolj klavrno opravljen se je zdel sam sebi. Nobeden izmed njiju
ni spregovoril. Če se je premakni eden, se je premaknil drugi
vendar le po strani, v krogu; ves čas sta bila obrnjena drug
proti drugemu in se gledala iz oči v oči. Naposled je rekel Tom:
Lahko te namlatim!«
»Rad bi, da poskusiš.«
»Pa te morem.
»Ne moreš, ne.«
»Pač, morem.«
»Ne, ne moreš.«
»Morem.«
»Ne moreš!«
»Dale
»Ne!«
Neprijeten premolk. Potem je Tom rekel:
»Kako se pišeš?«
»To naibrž tebi nič mar.«
»Pa bom poskrbel, da mi bo.<«
»No, kar daj!«
»Bom, če boš rekel še dosti.«
»Dosti dosti _ dosti. Zdaj pa le.«
»O, za strašno pametnega se imaš, kaj? Lahko bi te na-
mlatil, čeprav bi imel eno roko zvezano na hrbtu, ko bi hotel.«
»No, zakaj pa tega ne storiš? Ko praviš, da moreš.«
»Saj te bom, če si boš delal norca iz mene.«
»O da - na kupe sem jih že videl v taki zadregi.«
》Gizdalin! Tisi misliš, da si nevem kaj, ali ne? Hu, kakšen
klobuk
»Ce ti ni všeč, pa ga ne glej. Zbij mi ga z glave, če si upaš
in kdor si ne upa, tisti je reva.«
»Lažnivec si!
Ti tudi'«
»Lažeš, da bi se tepel, pa se ne upaš začeti.«
Uh-pojdi no, pojdi!《
》veš kaj __. Ce mi boš še dosti opletal s temi ne sramnostmi
bom zgrabil kamen in ti ga zagnal v glavo.«