mahnil skozi gozd, držeč se rečnega brega; iz obleke se mu je
cedilo. Malo pred deseto je prišel na plano mestu nasproti
in zagledal parnik v senci pod drevjem in visokim bregom
Pod mežikajočimi zvezdami je bilo vse tiho. Tom se je splazil
dol po bregu, oprezujoč na vse strani, smuknil v vodo, s tremi,
štirimi sunki priplaval do čolna, ki je bil privezan parniku h
krmi, irl splezal vanj. Legel je pod klop in sopeč čakal
Kmalu je počeni lonec zazvonil in neki glas je ukazal
naj odplovejo. Čez minuto ali dve se je kljun čolna visoko
vzdignil iz valov, ki jih je delal parnik, in vožnja se je začela
Tom jc bil vesel svojega uspeha, zakaj vedel je, da je to zadnja
vožnja parnika za to noč. Čez dolgih dvanajst ali petnajst
minut so se kolesa ustavila, Tom je smuknil iz čolna in v temi
odplaval proti bregu; prišel je nanj petdeset metrov niže, kjer
se ni bilo bati, da bi kdo postopal
Stekel je po uličicah, kjer ni bilo žive duše, in kmalu prišel
do plotu ob zadnji strani tetine hiše. Preplczal ga je, šel k pii
zidku in pogledal skozi okno v dnevno sobo, zakaj tam je gorela
luč. Tam so skupaj sedeli teta Polly, Sid, Mary in mati Joeja
Harperja, in se pogovarjali. Sedeli so pri postelji tako, da je bila
postelja med njimi in vrati. Tom je šel k vratom in začel pre
vidno vzdigovati kljuko; potem je nalahko potisnil in vrata so
se malo odmaknila; previdno je potiskal naprej in se stresel
vsakokrat, ko so vrata zaškripala, dokler ni naposled sodil
da bi se mogel na kolenih potegniti v sobo; potisnil je glavo
skozi odprtino in se previdno začel plaziti
»Kako pa da sveča tako utriplje?« je rekla teta Polly
Tom je pohitel. »Mislim, da so vrata odprta, ali ne? Seveda so
Same čudne reči se dogajajo. Pojdi in jih zapri, Sid.«
Tom je ravno še o pravem času izginil pod posteljo. Nekaj
časa je ležal in si oddihoval, potem se je splazil naprej, tako
da bi se bil skoraj lahko dotaknii tetine noge.
»Ampak kakor sem rekla,« je dejala teta Polly, »hudoben
ni bil, da tako rečemsamo nagajiv. Tak vrtoglavec pač,
in neotesanec, veste. Prav tako bi lahko človek klical káko